Ko sva odraščali, sva bile veliko časa narazen. Jaz sem tako preživljala čas pri starih starših, ona pa je bila že dovolj velika, da je bila doma, ker je morala biti pogosto doma sama, saj so starši morali v službo. Ko sva bile skupaj, se že kot majhni nisva preveč razumeli, moja sestra je vedno prevladovala, jaz pa sem bila tiha in zadržana. Tako se je sestra name veliko kregala, jaz pa sem se odmikala. 

Sedaj ko sva odrasli, moram reči, da sva enostavno sestri, nimava pa neke večje povezave. Pokličeva se zaradi staršev in ali drugih družinskih obveznosti. Sama sem želela več druženja in se večkrat oglasila pri njej, ona pa v k meni ni prihajala. Tako je tudi zame prišel dan spoznanja, da nisem več hodila do nje. Sedaj sva še bolj odtujene, kriva pa sem jaz, ker ne hodim k njej, ona pa niti ne pomisli, da bi lahko prišla k meni. Seveda me je to spoznanje bolelo, da nikoli ni želela do mene. Ampak tudi to sem predela in sedaj imam okoli sebe druge ljudi, ki prihajajo k meni.

Sedaj se je počasi izkazalo, da je bilo moje življenje pravilno, ker mi je skozi vsa leta govorila, da živim napačno. Sedaj je ona osamljena in se tega niti ne zaveda, kako nesramna je bila do mene. Sama vem, da sem rojena pod srečno zvezdo, zato mi je življenje pripeljalo idelanega moža, ki me ima rad točno takšno kot sem. Moje življenje je tako naravnano v mojo družino in prav nič več se ne trudim za lepši odnos z sestro.