Prvič, da sem začel razmišljati o svojem ugrizu, je bilo letos, ko sem na sliki videl, da so moji prvi zobje preveč naprej in takrat sem se prvič pozanimal, kje bi lahko opravil pregled in pravi naslov je bila zobna kirurgija. Tako sem se odločil ravno takrat, ko me je slika tako zelo zmotila. Ne bom rekel, da nisem vedel, da imam sprednje zgornje zobe naprej, ampak me do sedaj to ni tako zelo motilo, da sem si želel pregleda.
Ne vem, kako to, da sem sedaj postal tako občutljiv. Razmišljal sem, da se je moj ugriz še poslabšal in da so moji zgornji sprednji zobje šli še malo naprej. Bal sem se predvsem, da bi se z leti vse skupaj stopnjevalo, zato je bila zobna kirurgija pravi naslov, da jo obiščem in predstavim svojo težavo. Oni bo že vedeli, kako naprej in če potrebujem zdravljenje.
Ko sem prestopil prag zobne kirurgije, me je bilo tako zelo strah, da sem skoraj odšel, če me sestra ne bi tako hitro poklicala, bi verjetno res odšel. Že samo misel, da je to zobna kirurgija, mi je nagnala strah v kosti, kaj šele, da mi bodo, kaj delali. Že samega zobozdravnika sem se vedno bal, kaj šele sedaj, ko vem, da bo potrebno zdravljenje, ker so zobje bili preveč naprej.
Edina sreča je bila ta, da je bila ta zobna kirurgija res znana po prijaznosti, tako sem pričakoval prijazno osebje in tako je tudi bilo. Sprejeli so me zelo lepo in me tudi takoj na začetku pomirili, da nič ne bo hudega in da bodo oni vse to rešili tako, da ne bom imel več težav.
Seveda že same besede zobna kirurgija niso prijazne, kaj šele, da si resnično tam in ne veš, kaj te čaka. Jaz sem v pol leta rešil vse. Danes se veselo smejim.