Kaj vse se lahko zgodi, če si pozabljivček. Možganske celice pač ne delujejo več kot bi morale. Od doma greš za nekaj dni, se vrneš, doma pa bomba. Zakaj? Ker pozabiš zapreti okno in balkonska vrata na teraso, med tem pa ko te ni doma, neurje. In to pošteno. Veter je podoral drevesa, kaj ne bi potem uničil vsa naša notranja senčila v dnevni sobi.
Pa na koncu se še nimaš na nikogar jeziti, ti si tisti ta zadnji, ki je zapustil hišo in zaklenil vhodna vrata. Ne žena, ne otroci, ne pes niso krivi. Potem pa itak, najprej uničena vsa notranja senčila, potem pa še poslušaš od ženskega dela naše družine. Kako lahko pozabiš, nobene skrbi nimaš, vse moram vedno sama in podobne opazke letijo vse dokler se notranja senčila ne zamenjajo. Vihar po viharju vi lahko rekel. Sedem na motor in hitro oddrvim do bližnjega lokala, v upanju, da naletim na prijatelja, ki se ukvarja z izdelavo in montažo notranjih senčil. Ko ima hudič mlade jih ima dosti pravijo. Pozabil sem, prijatelj je na dopustu, k sreči se vrača naslednji dan. Doma odstranim vsa polomljena notranja senčila, pravilno in previdno izmerim vsa okna in vrata, ženi pa pod nos pomolim še barvno lestvico, ki sem jo snel z neta, da izbere barvo. Ponosno pregleda in pokaže na številko šest. Dobro, vse imam pripravljeno, samo še prijatelja pokličem. Telefon zvoni v prazno prvič, pa še drugič. Ravno sem hotel še tretjič poklicati, ko zazvoni telefon.
Prijatelj. Kaj gori voda, v smehu vpraša. Na hitro razložim situacijo. Trenutek tišine, potem pa smeh. Kaj hitro se tudi zresni in naroči, da mu podatke pošljem na mail. Jutri proti večeru ti pripeljem notranja senčila, še slišim, preden se telefonska zveza prekine. Uf, si oddahnem. Novico povem še domačim. Namesto pohvale pa dobim spet grajo, kaj ti je bilo treba tega. Njena mora biti vedno zadnja, ne more iz svoje kože.