Pred tremi leti sem doživel nesreče pri delu, ki mi je popolnoma spremenila pogled na varnost in odgovornost v delovnem okolju. Delal sem v skladišču, kjer smo pogosto hiteli z razkladanjem palet. Nekega dne je bila tla rahlo mokra, nihče pa ni postavil opozorilne table. Med nošenjem večjega tovora sem stopil na spolzek del in zdrsnil.
Padel sem nerodno in si zlomil zapestje. Bolečina je bila takojšnja in močna. Še huje pa je bilo, da nihče od sodelavcev ni bil usposobljen za prvo pomoč – zgolj klic v reševalno službo in čakanje. Takrat sem prvič zares občutil, kako pomembna je ustrezna varnostna kultura v primeru nesreče pri delu.
Po nesreči sem bil tri mesece na bolniški. Najprej sem bil jezen – nase, ker nisem bil bolj previden, na delodajalca, ker ni poskrbel za ustrezno označevanje nevarnosti in tudi na celoten sistem, ki pogosto dopušča malomarnost, dokler se ne zgodi nekaj resnega.
Med okrevanjem od nesreče pri delu sem imel veliko časa za razmislek. Obrnil sem se tudi na inšpektorat za delo, saj sem želel, da se situacija ne bi ponovila z nekom drugim. Zanimivo je, da so se po moji prijavi stvari res spremenile – uvedli so dodatna izobraževanja za zaposlene, redne preglede opreme in obvezno usposabljanje za ravnanje v primeru nesreče pri delu.
Danes sem sicer nazaj na istem delovnem mestu, a delam z večjo pozornostjo. Nesreča me je naučila, da nikoli ne smemo podcenjevati varnosti, pa naj delo deluje še tako rutinsko. Včasih je dovolj le trenutek nepozornosti, da se življenje obrne na glavo. In prav zato je prav, da o takih izkušnjah govorimo. Ne iz želje po sočutju, ampak kot opomnik, da se nesreče res lahko zgodijo vsakomur.
Od takrat tudi sam večkrat opozorim sodelavce, če opazim kaj nevarnega, pa četudi se komu zdi, da pretiravam. Raje desetkrat preveč previdnosti kot enkrat prepozno. Varnost ni stvar sreče, ampak doslednosti, odgovornosti in pripravljenosti, da se včasih ustaviš in razmisliš.